ZMB (zapoznela mišična bolečina) velikokrat nastane po intenzivnejši vadbi takšne ali drugačne oblike. S tovrstno bolečino se srečamo navadno kakšen dan ali dva po treningu z utežmi, daljši hoji, teku, skratka kakršnikoli aktivnosti, ki je bila prekomerna našim sposobnostim. V angleščini jo imenujemo DOMS kar je kratica za “delayed onset muscle sorness”. Vsi to zadevo poznamo in jo po domače imeujemo “musklfiber”, je pa skoraj neverjetno dejstvo, da še do danes ni razjasnjeno natanko kako nastane…v nadaljevanju lahko preberete prispevek, ki se mi je zelo dopadel. Napisal ga je dr. Alan Kacin.
Včasih so menili da…
je ZMB posledica nakopičene mlečne kisline v mišicah. Pri visokih obremenitvah se v aktivnih mišicah dejansko kopiči mlečna kislina ali laktat, ki omogoča premostiti razkorak med potrebo mišične presnove po kisiku in dejansko količino razpoložljivega kisika v mišici, s čimer se delovanje mišice lahko podaljša za kratko obdobje. Kopičenje mlečne kisline pa je omejeno, saj z njim posledično narašča kislost v tkivu in krvi, kar lahko resno ogrozi normalno delovanje vitalnih organov, zato refleksni mehanizmi mimo naše volje preprečijo nadaljevanje telesne aktivnosti. Kopičenje mlečne kisline se med drugim odraža v nenormalno hitrem in globokem dihanju (hiperventilaciji) in pekoči bolečini v mišicah, ki nas slej ko prej prisilita k prenehanju aktivnosti, ali vsaj k zmanjšanju njene intenzivnosti. Koncentracija mlečne kisline se drastično zniža že prvih nekaj minut po prenehanju aktivnosti in se popolnoma normalizira najkasneje v nekaj urah po telesni aktivnosti, vsekakor veliko pred nastankom ZMB. Teorija torej odpade.
Ekscentrična mišična aktivnost…
blaži in nadzira delovanje zunanje sile na telo tako, da mišico v določenem trenutku razteza. To se dogaja vsakič, ko se na primer spuščamo po stopnicah ali hribu navzdol, ali postopno spuščamo utež, ki smo jo predhodno dvignili.
Intenzivnost ZMB po ekscentrični vadbi je izrazito višja kot po enako intenzivni koncentrični ali izometrični vadbi.
To spoznanje in pa dejstvo, da se ZMB pojavi šele 24 ur po telesni aktivnosti in doseže svoj vrhunec po 48-72 urah, je raziskovalce napeljalo na oblikovanje druge teorije. Scenarij naj bi bil sledeč. Velike sile, ki nastanejo v mišici med ekscentrično mišično aktivnostjo, mehansko poškodujejo tako kontraktilne mišične strukture (aktinski in miozinski filamenti) kot tudi vezivno-tkivni skelet mišične celice. Ena od prvih morebitnih žrtev mehanskih sil v mišici so tanka, vzdolžno ležeča vlakna vezivnega tkiva, imenovana titin, ki predvidoma ohranjajo optimalno postavitev aktinskih in miozinskih filamentov v sproščeni mišici. Poleg pretrganja titinskih vlaken, poškodbe nastajajo tudi na samih miozinskih filamentih, saj so le-ti v času mišične kontrakcije trdno povezani z molekulami aktina. Tako se pogosto – namesto kemijske vezi med aktinom in miozinsko glavo – pretrga tanek vrat, ki povezuje glavo s telesom miozinskega filamenta. Črnemu scenariju mehanskega trganja mišice naj bi se sočasno pridružile tudi kemične poškodbe tkiva zaradi reaktivnih kisikovih spojin oziroma prostih radikalov, katerih koncentracija naj bi med visoko intenzivno mišično aktivnostjo močno narasla. Ob predlaganih mehanskih poškodbah se v nekaterih primerih raztrga tudi membrana posameznih mišičnih celic, saj se različni mišični encimi in mioglobin, ki so običajno prisotni le znotraj mišičnih celic, pojavijo v medcelični tekočini in krvi. Nastale poškodbe pa so tako mikroskopsko majhne, da ne povzročajo bolečine ob samem nastanku. Le-ta se pojavi šele z vnetnim procesom, ki se razvije 24-72 ur po poškodbi, kar pojasnjuje zakasnel pojav bolečine. Mišična vlakna se po poškodbi postopno zacelijo, vendar zdaj niso več popolnoma enaka kot prej. Poškodovani deli se ojačajo, posamezna vlakna se lahko tudi združijo, zaradi česar mišica postopno postane bolj odporno na ekscentrične kontrakcije, in ZMB se ne pojavlja več. Tako. Zadeva se zdi elegantno pojasnjena. Seveda, če zamižimo na obe očesi in spregledamo nekatera – za predlagano teorijo precej moteča dejstva…
Antioksidanti ne pomagajo
Prvo moteče dejstvo je, da povezava med prisotnostjo prostih radikalov v mišičnem tkivu in pojavom ZMB nikoli ni bila neposredno dokazana. Obstaja pa precej posrednih dokazov, da prosti radikali najverjetneje niso pravi krivec za pojav ZMB. Uživanje antioksidantov, kot so vitamin E (alfa-tokoferol), beta karoten, flavonoid, ubiquinon in ubiquinol (Q10), glutation ali vitamin C, se je – vsaj pri ljudeh – v večini raziskav izkazalo kot neučinkovito za blaženje ali preprečevanje ZMB.
Drugo, še bolj moteče dejstvo je, da se telo na ekscentrično aktivnost prilagodi izjemno hitro, že po enem samem setu ekscentrične vadbe, prilagoditev pa skoraj enako hitro izgine, ko se z določeno aktivnostjo prenehamo ukvarjati. Tega vsekakor ni moč pojasniti z dolgotrajnim procesom celjenja in predlaganimi spremembami v zgradbi mišici. Poleg tega je prilagoditev zelo specifična, kar v praksi pomeni, da nas na primer trening badmintona ne bo obvaroval pred pojavom ZMB po dvigovanju uteži in obratno. Še najbolj nadležno pa je dejstvo, da se povišane koncentracije mišicam lastnih snovi v krvi, ki posredno kažejo na poškodbo mišice, prav tako značilno pojavijo tudi po koncentrični in izometrični obliki vadbe, ZMB pa se izrazito razvije samo po ekscentrični vadbi. Zakaj bi torej enaka poškodba v enem primeru izzvala vnetje, v drugem pa ne? Poleg tega tudi uživanje protivnetnih zdravil podobno kot uživanje antioksidantov ne vpliva izrazito na razvoj in intenzivnost ZMB. Najnovejše raziskave priznanih švedskih strokovnjakov so pokazale, da o vnetni reakciji v sami mišici po ekscentrični vadbi v resnici ni ne duha ne sluha, je pa opazno povečana aktivnost nekaterih imunskih celic v vezivnem tkivu, ki obdaja mišice. Sočasno so odkrili, da sorazmerno z intenzivnostjo ZMB narašča tudi število na novo aktiviranih nerazvitih mišičnih (»satelitskih«) celic, iz katerih se razvijejo nova mišična vlakna. Tudi druge novejše študije nakazujejo, da je ekscentrična vadba zelo močan sprožilec za razvoj novih mišičnih vlaken, ki poteka brez prisotnosti lokalne vnetne reakcije. Iz teh ugotovitev seveda še ne moremo sklepati, da obstaja neposredna vzročna povezava med ZMB in rastjo novih mišičnih vlaken, so pa nedvomno pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave. Obetavna teorija o mikro‑poškodbah in vnetju torej še ni dokončno opravila zaključnega izpita.
Zaključek
Dejanski vzrok za nastanek ZMB se raziskovalcem očitno še naprej spretno izmika in kot kaže, bomo morali na dokončno razlago počakati še kar nekaj časa. Čeprav smo ljudje nagnjeni k iskanju enostavnih razlag in posplošitev, pa je realnost običajno vse prej kot takšna, še posebej kadar poskušamo razložiti delovanje živih organizmov. Mehanizmi, ki vodijo odziv telesa na tako vsakdanjo stvar, kot je telesna vadba, so izjemno kompleksni, zato zgolj en dejavnik nikoli ne more pojasniti celotne slike. Težave z razlago ZMB so naravnost šolski primer.
In praktičen nasvet? Kot kaže, ni razloga za slabo voljo, ko se pojavi ZMB, saj nam le-ta morda celo sporoča, da je bila vadba učinkovita. Dokler pa to ne bo popolnoma jasno, je vsekakor smiselno preprečiti nastanek hujših oblik ZMB. To lahko dosežemo tako, da se vsake telesne aktivnost po daljši prekinitvi ali telesne aktivnosti, ki je nismo vajeni, vedno lotimo zelo postopno. Pred tekmovanjem se izogibajmo vseh športnih aktivnosti, ki jih nismo vajeni, četudi niso zelo intenzivne. V primeru, da se ZMB kljub temu razvije, zmanjšamo intenzivnost vadbe in pustimo, da narava opravi svoje delo. Uživanje antioksidantov ali protivnetnih zdravil kot tudi masaža, raztezanje, gretje ali ohlajanje ji pri tem dokazano ne bodo v veliko pomoč.